Franja 2007 by Mitja Oter

 Nedelja, 17.6.2007

Vstal ob 5.05. Spil velik kozarec vode.

Naredil nekaj raztezalnih vaj. Pripravil torbo z dresi, čevlji, polar pasom, hrano in seveda bidoni. Šel v garažo štimat še senzor vrtljajev, ki mi zadnje čase malo nagaja. A se ta ni dal in sem ga vrgu dol. V avto naložil bicikl, pumpo in torbo. Vmes Petra pripravi običajno hrano pred tekmo – polnozrnate makarone z nekaj paradižnikove omake in me pokliče k mizi – ura nekaj minut čez 6.

In tukaj se je začelo – dam par žlic v usta, a hrana ne gre in ne gre dol. Pomatram se pojesti še nekaj grižjajev, saj sem vedel, da brez hrane ne bo šlo. Pazi, pa to je, kot rečeno, običajna hrana pred tekmami, ki so običajno v dopoldanskem času Verjetno se komu zdi nenavadno za zajtrk jesti pašto, a to meni ne predstavlja problema.. Pa tudi zjutraj rad veliko jem – no ja, v bistvu skoz rad jem..:)

V glavnem pojedel sem polovico pripravljene porcije, več enostavno ni šlo.

Dvajset do 7ih se odpraviva s Petro proti LJ, nakar 5ra pogrunta, da je pozabila torbico z telefoni doma.. Ma glavno, da mam bicikl pa čevlje in sva šla dalje. Po glavni cesti za LJ, nato pa po nemški cesti in po trasi do BTCja. Sem že določeval točke, na katerih bi se dalo skočit potem na dirki J.

Malo čez sedem prispeva v BTC, kjer je že vse v pogonu – brez zapletov dvignem vrečko z številko, lepim bidonom, energjskim gelom, popustnim kuponom za Hervis, dvema vzorčnima žavbama za mišice in precej propagandnega materiala.

Sledi kava v bližnjem kafiču in pogovor z Zvonetom o najnovejšem Tufo tabularju... ko se odpravljam proti avtu srečam Andreja Lindiča, s katerim sva ta teden dobila iz Nemčije komplet novih tabularjev Continetal competition, ki naj bi bile precej odporne proti predrtju. No, Andrej mi pove, da je zamenjal tabular in je na treningu naredil celih 13,8 km, ko mu je tabular predrlo. Malo me je zaskrbelo, a sem si rekel, če ti je usojeno, da maš defekt, ti pač je. Nato se zrihtam v kolesarske cote, nabašem ploščice in gele v žepe, napumpam gume na 10barov in na štart. Tam je že lepa gužva, pa čeprav je manjkalo še 35min do štarta. Malo se še zgužvam do kolega Milan Hribarja – nekih 50 od štartne linije – malo podebatiramo in že zagledam DušanaK, kako pritiska na fotoaparat. 15 min do štarta me še enkrat navije na WC, skočim čez ograjo, opravim svoje in nazaj na štart. Ob 9ih končno štart – govorov raznih pomembnežev še slišal nisem. Tistega gužvanja in prerivanja do Vrhnike sem že malo navajen, tako da se niti nisem preveč sekiral in bil stalno pozoren na dogajanje pred in ob meni. Nekajkrat je šla guma, padca pa pred menoj k sreči ni bilo.

Na začetku vrhniškega klanca je vozilo organizatorja potegnilo in takoj so začeli profesionalni kolesarji Radenske Powerbara oz. Roga diktirati visok tempo v klanec. To je bila dobra poteza organizatorja, da je kolono kolesarjev čimprej raztegnil in zmanjšal možnosti padcev. Hitrost na vrhniškem klancu je redko padla pod 30 km/h. Proti koncu klanca sem malce skočil, da vidim reakcijo italjanov in pa Udoviča (v nadaljevanju Ale). V vodilni skupini sem videl tudi nekaj kolesarjev Save Kranj, za katere sem sumil, da so asistenti 2-kratnemu zmagovalcu Franje.Pri skoku se mi je pridružil Gregor Vida, drugi pa so ohranili mirno kri, saj je bil tempo Rogovcev hud in ni dovoljeval pobegov. Do Godoviča je sledilo še nekaj poizkusov pobegov, a so bili vsi neuspešni. Bila sta pa v moji bližini 2 huda padca – enkrat je za menoj tako počilo, da se to ne da opisat, drugič pa se je Uroš Š. z menoj celo pogovarjal in segal po bidon, ko se je nenadoma zrušil na levo. Kaj točno je bilo, mislim, da še on ne ve.

Pred spustom v Idrijo sem malo pohodil na gas, da bi prvi začel spust, saj sem imel občutek, da to ne bo zadnji padec v skupini. In res sem malce kasneje zaslišal na prvem 180 st. ovinku tresk in bum. Preostali spust do Idrije je potekal brez težav in v Idriji se je tempo celo malce umiril in kolesarji so hitro privlekli iz žepa razne ploščice in gele. A lagana vožnja ni trajala dolgo, ker je še enkrat napadel Andrej Dolenc, jaz pa za njim. Pričakoval sem, da se bo še kdo pridružil (posebaj italjani), a sva ostala z Andrejem sama in je bilo brezveze nadaljevati. Zadaj pa so hitro dvignili tempo – verjetno Rogovci, saj ti so celotno pot do Cerkna diriktirali močan tempo. To mi je šlo precej na živce, zato sem pri Želinu skočil - in se pripeljal do avtomobila organizatorja, kjer je bil Penko in ga vprašal v čem je fora, da Rogovci diriktirajo tempo? Pa je odgovoril, naj me ne skrbi, da se bodo kmalu umaknili. Jaka tolažba! Nato se vrnem nazaj v skupino in pred odcepom za Cerkno stisnem vase še en gel in ves naspidiran pričakujem Kladje. Vode sem v bidonu imel še precej, zato sem jo zlil nekaj kar ven – da bi bil lažji v klanec seveda. Na Kladju sta me namreč z novim bidonom čakala ata pa mama.

Začne se vzpon – nekaj 100m mi še kar dobro gre, potem pa se vodilna skupina začne oddaljevati. Pritisnem še bolj, a sem šel kvečjemu le še počasneje – enostavno so noge šle po gobe. »Evo to je to«, sem si rekel. »To je tvoja letošnja Franja« in nadaljujem po najboljših močeh. Pred vrhom me dohitita in prehitita še 2 kolesarja – na vrhu kot rečeno, sem dobil nov bidon. Najbolj sem se bal, da bom moral sedaj po poljanski dolini sam gonit. Spust začnem še z enim kolesarjem z rdečim dresom in kmalu dohitiva Erika Kodermaca in skupaj nadaljujemo pot z maksimalnim naporom. Pred Trebijo nas ujame še nekih 10-15 kolesarjev – točnega števila ne vem- bilo pa je kar nekaj znanih obrazov – Lucjan Premrn, Janez Sirnik, Matej Markun, Andrej Komac, Gregor Vida, Goran Ikič, Domen Hribar, Primož Porenta, pa mislim, da je bil Tratnik zraven od Radenske Roga. Skušamo organizirati skupino na krožno izmeno, a nam nikakor ne uspe – normalno smeno daje le nekaj kolesarjev, mladi bučki Markun, Porenta in povrhu še Vida pa so, ko so prišli na izmeno povlekli kakor da gre za šprint in nastajale so luknje in znova in znova je bilo potrebno organizirati izmeno.. To, da nekateri sploh niso pokukali iz zavetrja, sploh ne omenjam. Ali pa da so malo pred smeno zapeljali v stran in spet naredili luknjo, ki jo je bilo treba poflikati... Jao jao – no pa sej to je po eni strani razumljivo – saj v SLO ni takih prireditev oz. dirk, da bi se fantje naučili to izvajat kot se za kolesarja spodobi.

No tisti, ki smo vlekli, smo dajali svoj maksimum. Med gonjo za prvo skupino me Domen Hribar enkrat vpraša, kolk mislim, da je prva grupa spredaj. Jaz samo odgovorim, da so verjetno že predaleč – a kljub temu smo nadaljevali v nezmanjšanem tempu. Nekaj minut zatem izvemo, da je prva skupina le minuto spredaj – še bolj ga »pohodimo« in začuda malo pred Zmincem zagledamo prvo skupino. In hitrost se še dvigne za nekaj km/h. Kmalu nato priključimo in že sem si mislil, zdajle bomo pa malo počili v grupi in se lepo zapeljali skozi Škofjo Loko. Jok, brate – odpade – spredaj so ga spet pohodili in s počitkom ni bilo nič. Takoj sem se ustrašil, kako bo s predajo polnega bidona v Škofji Loki, ker na klancu pri Tehniku me je čakala Petra. V tisti klanec smo zapeljali z vsaj 40 km/h. Pri tej hitrosti še nikoli nisem prevzemal bidona – Petra pa je sploh prvič predajala bidon. A k sreči je predaja uspela in dobil sem novo tekočino. Po Škofji Loki so se začeli poizkusi pobegov italjanov, kateri pa so bili vsi »pokriti« večinoma iz strani Kerkeza, sicer kolesarje Save Kranj. Ale je bil takoj na kolesu Kerkeza, jaz pa nekaj pozicij zadaj. Vedel sem, da če Aleta ne bo v ubežni skupini, ne rabim bit zraven. Italjani so jasno pi**ili, saj Kerkez pa smene potem ko jih je polovil ni dajal.

Še z nekaterimi neuspešnimi poizkusi pobegov smo se pripeljali do Valburge, kjer se je zgodil odločilen napad v rahel klanec – malo od križišča naprej. Kdo ga je začel, niti nisem videl – sem pa videl, da je resno, ker se je naredila precejšnja luknja. Rogovci pred mano pa so nehali poganjati na idejo enega izmed njih, ko je rekel ostalim naj zablokirajo ali zaprejo (nekaj v tem smislu). Takoj sem se zadrl »spi**i« na enega izmed Rogovcev pred mano – pomoje ga je že sam glas prestavil pol metra vstran, da sem ga potem lahko pohodil in šel v »smrt« za ubežniki. Res, ampak res, sem z zadnjimi močmi priključil. Ko sem videl med ubežniki A. Helešiča, sicer rekreativca, v dresu Radenska Rog, so mi bile akcije Rogovcev pred tem čisto jasne. A končno se je zbrala skupina navadnih smrtnikov – brez asistentov in skupaj smo hitro prešli v kržne izmene. V skupini so bili: Gregor Tekavec (sicer moj konkurent v SLO Pokalu), Aleš Udovič, Andrej Helešič,Ferara, jst in še 2 italjana, ki jih nisem poznal. Tempo skupine je bil hud – po ravnini med 47-50 km/h – in to po 130km. Ko smo prišli na Dunajsko so se začeli napadi, a vsi smo hitro reagirali nanje. Sam sem bil totalno gotov in sem bil samo zraven – edino enkrat, ko je skočil Tekavec, se mi je zazdelo, da bi se lahko sama odpeljala naprej, in sem malce potegnil, a pogled nazaj me je hitro odvrnil od te ideje. Pričakoval sem protinapad, a ga ni bilo in skupaj smo se pripeljali do glavne ceste, ki vodi v BTC. V grupi pa še kar vse mirno, tempo pa še vedno nad 40 km/h – in potem sem se odločil – pri predzadnjem semaforju sem skočil malce iz ozadja in si rekel, da ne pogledam več nazaj. V zadnji ovinek sem zapeljal kot prvi, nato pa ga zopet pohodil. A zadnjih 100m me je začelo zmanjkovati in sem celo pogledal nazaj – in vidim, da imam kar nekaj prednosti – v bistvu nisem mogel verjeti in sem se še 2x obrnil nazaj, če je to res mogoče... Da bom zmagal Franjo.

No ja, sej enkrat pa tudi mora ratat. Predlani sem bežal solo nekih 80km - od Idrije pa vse do Skaručne, ko so me ujeli. Lansko leto sem v zaključku bil softič in nisem bil zraven v  odločilnem pobegu... Letos pa se je vse poklopilo..

O Franji kot kandidatki za UCI Zlato ligo pa ne bi govoril, ker ne poznam pogojev sodelovanja. Če je ferplay tekmovanja vključen v te pogoje, potem je velik vprašaj, če Franja tja spada.

Poročilo je napisano iz tekmovalnega pogleda, če bi pa Franjo ocenjeval le kot udeleženec, bi pa rekel da je odlično organizirana. Čeprav me je pa vrglo malo na rit, ko mi je prijatelj Gregor, ki je šel na veliko Franjo z MTB kolesom in že pred Vrhniko imel defekt, dejal, da je bil prvi stavek mehanika iz servisnega vozila, če ima denar za zračnico.

Eto, to je to... To je bila letošnja Franja skozi moje oči.

Še enkrat hvala vsem za čestitke in vidimo se naslednje leto.. pa tud če bo mal »kuhnje« zraven.

Hvala tudi pomagačem in navijačem ob progi - je precej pomagal - posebi skoz Loko. 

No mogoče bodo koga zanimali še podatki iz Polarja - celotna trasa.

Data  Value  Unit 
Duration 4:03:40   
Sampling Rate 5 s 
      
Energy Expenditure 4078 kcal 
Number of Heart Beats 39487 beats 
Recovery -56 beats 
Minimum Heart Rate 107 bpm 
Average Heart Rate 162 bpm 
Maximum Heart Rate 196 bpm 
Standard Deviation 19,8 bpm 
      
Minimum Speed 9,3 km/h 
Average Speed  37,9 km/h 
Maximum Speed   83,8 km/h 
Distance  154,1 km 
Odometer 2219 km 
      
Minimum Altitude  287 m 
Average Altitude  418 m 
Maximum Altitude  808 m 
Ascent 1006 m 
Descent 1013 m 
Slopes 2