Spet z zamudo poročam o nedelji.. upravičeno odsoten - vprašte Robiča, kdaj sem do včeraj do njega uletu....

Kot rečeno smo se že v soboto odpravili v Pordenone. Zvečer lepo najedli in prespali v dobrem hotelu, v nedeljo pa na štart. Je že kazalo, da bo mogoče vreme zdržal, a ravno ko smo se odpravili iz hotela se je uscalo.. Pa kar ni nehalo - kolesarji smo se stiskali pod strehami hiš pred štartom, dež pa neusmiljeno padal... A štartat je blo treba - že po par 100m se je začelo nategovati, a po nekaj km smo bili že vsi skupaj. Cesta se je začela rahlo vzpenjati - v grupi mi je voda prav "lepo" špricala v glavo, zato sem po 5 km malce "potegnil" naprej. Pridružil se mi je še en italjan in sva šla. Do vznožja Piancavalla sva si zgleda pridobila kar nekaj prednosti, saj me je Ferrara (zlo dober hribolazec in kolesar) ujel nekih 3-4km pred vrhom Piancavalla. (Ubežni kolega je zatrokiral že na začetku klanca.) Sicer sem Ferraro prijel - a le za kak kilometer in pol, potem pa sem ga gledal kako izginja v gosto meglo, ki je bila na vrhu kar težkega klanca. Na koncu se je izkazalo, da sem bil zadnji kolesar, ki ga je videl, saj je model kar solo prišel v cilj in zmagal. Proti koncu spusta iz Piancavalla pa me dohiti mladi Matej Markun, ki je bil za vikend pridruženi član Franco Gomme ekipe. Tako mirno je rekel, če je še kdo spredaj, kot bi naročil en čaj v gostilni. Hehe, res sem se smejal..

Nato sva skupno nadaljevala pot, a na drugem klancu, ki se je vlekel ko jara kača, mu nisem mogel slediti in se je odpeljal naprej. Aha sem si rekel - pečen si, in sem pričakoval da me bodo zasledovalci kmalu ujeli. A nikjer nobenega - sem pa tja se je prikazal kak motorist, ene 2x sem na slepo zavil v križiščih,kjer ni bilo nobenih oznak in k sreči še prav (zaenkrat). Na tretjem ubitačnem klancu - sicer dolgem samo 1km, a povprečje pomoje ene 18%, pa sem že zvezde videl. K sreči sem na vrhu zagledal zasledovalno skupino, kako se mi približuje in sem si kar oddahnil - še spust, potem pa lepo z skupnimi močmi naprej.

Lepo začnem spust in po nekaj ovinkih pa naredi - psssss....... - pa je šla zadnja guma. Ustavim ob strani ceste, mimo švigne tista grupa - za njo pa k sreči naš šef z avtom. Hitro zamenjava kolo, a je bilo že prepozno - grupa se je na spustu tako hitro odpeljala, da je še videl nisem, kaj šele ujel... Nekaj časa sem še vztrajal in ga tišal do dile, a brez uspeha.. Zato odneham in gledam nazaj kje je naslednja grupa - a je tudi ni bilo. Malce čudno se mi je zdelo, da ni nikjer več nobenih puščic ali oznak, koliko je še do konca. A stalno pa so bile table za Pordenone. Da sem nekje zgrešil odcep se mi je zazdelo, ko sem se s kolesom pripeljal na neko hitro cesto - sem že hotel iti dol, a potem vidim, da ni nikjer znaka prepovedano za kolesarje in sem šel nazaj na tisto cesto...

Ravna ko Paja Patak je bila - k sreči sem imel veter v rit in je kar fino letelo, kljub temu da sem bil že ves pohan. Da mi je zadnja čokoladica padla na tla in mi je zmanjkalo vode sploh ne bom omenjal... No končno se nekako privlečem v Pordenone in po 10 min iskanja le najdem cilj. Seveda sem pišel v cilj iz narobejšne strani. Zapeljem skozi, obrnem in še enkrat pravilno skozi cilj in skozi časovno kontrolo..

Sej nisem vedel, naj se smejem al jokam... Jasno sem se smejal.... Saj sem preživu, zraven pa naredu še dober trening, In zaslužil pohvale in potem še konkretno južno od šefa ekipe.

 Na koncu sem bil v rezultatih 58 od nekje 400 folka, a zraven pripisano 0, kar naj bi pomenilo, da sem zgrešil eno časovno kontrolo. Kje že?

Ker sem spustil prvo dirka Alpe Adria (AA) Toura Haiti, mi tako ostanejo samo še 3 dirke AA, in če tudi na teh treh po nekem čudežu zmagam, ne morem ponoviti lanskoletnega uspeha - zmage na tem pokalu.
Zato je padla odločitev, da AA dirke ostanejo na programu, a zgolj kot trening tekme in niso več zelo pomembne. Prioriteta letos tako samo še evropsko in svetovno prvenstvo.