V nedeljo vozil maraton Alpe. Lepo traso (Kamnik-Komenda-Cerklje-Preddvor-Jezersko-Pavličevo sedlo-Solčava-Gornji grad-Črnivec-Kamnik) sem izkoristil predvsem kot trening za maraton Carnia Classic (Zoncolan), ki bo to nedeljo.

oTTo v begu
Foto: Kostolomc

Počutje na štartu je bilo precej dobro in vožnja v strnjeni grupi vse do Jezerskega mi ni ravno dišala, zato sem brez pomisleka v Komendi skočil za Bogdanom, ki je na klančku malce bolj pritisnil na pedala in se oddaljil od grupe. Najprej nisem dal smene, nato pa sem videl, da se prednost pred grupo povečuje in sem menjal. Šla sva lepo na tempo - nobenega naprezanja. A kmalu sem ostal sam - kva čem zdej - naj počakam, ali sam nadaljujem.

Odločil sem se za slednje, čeprav je bla to bolj samomorilsko dejanje. A počutje je bilo precej dobro in nadaljeval sem s tempo vožnjo. Malo pred Preddvorom se mi je v zavetrje prilepil en kolesar in za mano kolesaril kakšnih 5-6km, potem pa odpadel.

Računal sem, da me bodo ujeli že pred Jezerskim, a mi motorist pri bencinski črpalki pove, da imam 3 min prednosti. Ok, sem si reku, pa dejmo probat kot prvi prilezt do Pavliča (za to je bila namreč razpisana nagrada). Na vrh Jezerskega sem še uspel prilest prvi, tudi spust sem odpeljal sam (za mano je bil avto organizatorja, ki je snemal dogajanje - upam, da mi uspe dobiti posnetek) in tudi Pavliča začel sam - s svojim tempom. A po kakšnem kilometru dveh so že prisopihali mimo prvi kolesarji. Njihova hitrost je bila za kakšna 2-3km večja in niti pomislil nisem, da bi poskusil iti z njimi.

Zame je bil tekmovalni del maratona končan - naprej le še za trening. Na vrhu Pavliča me dohiti Jure Robič, a me na zadnjem hupserju pred spustom tudi izgubi. Tako sem spušal spet sam, a na koncu spusta je Jure počakal, potem pa sva skupaj počakala še naslednjo grupo z Ropretom, Markunom, Hribarjem, Tehovnikom, še enim Hribarjem, Komacom, Hrenom, Bojancem in še enim modelom.

Skušali smo iti na hitre smene, kar nam je enkrat uspevalo, drugič spet ne - malo zaradi utrujenosti, a večinoma zaradi taktiziranja. Pred Gornjim Gradom smo "pobrali" še Borjo Jeliča, ki se je sam matral po ravnini. Po tem je bilo še težje organizirati smene, zato so 3je imeli vsega skupaj dovolj in so se odpeljali naprej.

Sam sem bil že prijetno utrujen in sem zadnji klanec na Črnivec odpeljal z najmanjšim možnim naporom. Ok, razen enega skoka za Tehovnikom, ko sva šla iz 17km na uro na 30. O vzrokih ne bi tle.

Na spustu iz Črnivca me ujame Ale, a sva skupaj vozila le kak km, ko mu je šla špica in ni mu drugega preostalo, kot da ustavi. V Kamniški Bistirci ujamem Markuna, ki je očitno imel slab dan, in z njim potem prikolesariva do cilja. Tam smo potem ob pivu veselo debatirali še nekaj uric.

Tko, da je blo prov fajn v nedeljo - organizacija brezhibna - vsaj iz moje strani. Ok, razen to, da je bila 1 stojnica s pivom čisto premalo za 500 folka. Sej pol smo najdli pri sosedu še cenejšo varianto, tko da se noben ni peveč sekiral zaradi tega.

Se vidimo drugo leto.

Tehnični podatki in fotke iz Solkana in evropskega pa jutri - dons mam v planu še en daljši trening in potem malo relaksacije.