Kot lanski zmagovalec se spodobi da grem branit zmago. In seveda jo bom šel, kljub trenutno precej nihajoči formi. 

Vsako leto je vedno več in več rekreativcev (ali če hočete polprofesionalcev, ki normalno hodijo v službo) bolje pripravljenih. In 156km dolg maraton Franja je žal edina prireditev, kjer se lahko medijsko izpostavimo.
Letos bodo maraton baje odprli že v Brezovici, namesto na Vrhniki, kot običajno. To zna zadevo narediti še bolj zanimivo.

A kaj, ko so mi prišle na uho govorice, ki mi dajo slutiti, da spet ne bo vse regularno - baje je načrt tak, da ne sme zmagat italjan. Glede na Penkotove izjave prejšnje leto, te govorice jemljem z rezervo in iskreno upam, da se ne bodo uresničile in da bo dirka (ja maratona Franja je vedno bila in upam , da vedno bo dirka za rekrativce) poštena. Seveda vse pohvale tistim, ki sploh prevozijo to razdaljo in verjamem, da je zadaj ob družbi mnogo prijetneje, kot nam tam v ospredju, ki dobesedno trpimo, da bi držali strik z najboljšimi. A žal kolesarstvo ni šah, zato je včasih treba tudi malo potrpeti.

 Aja, še report iz tega vikenda. 

Bil v Veroni na GrandFondu Damiano Cunego (150km, 3540 višincev) - na zadnjem maratonu serije Zlati Lev. To serijo sem mislil izkoristit zgolj za izgubo kakšnega kilograma, a na žalost mi ni uspelo, saj očitno me 5ra predobro futra. 

Najprej je bilo mišljeno, da gre z menoj Bojan Ropret, a zaradi prepozne prijave to ni šlo, zato sem za spremstvo vzel kar 5ro, ki je bila ravno en dan prej v Veroni (do tja je 360km). Skušal sem dobiti kakega kolega ali kolegico, ki bi se lahko švercala na maratonu, a so vsi imeli svoje plane.

Prvi udarec je bil že v soboto - dan pred maratonom - prijavila sva se v hotel, ki je imel minimalistično garažo in parkiranje je trajalo kar nekaj minut. Po namestitvi v sobo sva ugotovila (prek GPSa), da je prijavno mesto caa. 6km oddaljeno od hotela. In spet je blo treba avto spravit iz garaže. GPS naju končno pripelje do prijavnega mesta, kjer nama sicer prijazni vojak razloži, da lahko šele jutri dvignem številko. Ura je bila 15 do sedmih zvečer, dvig številk pa kao do 19ih. Drugega nama ni preostalo kot nazaj v hotel, in potem malo peški po Veroni, spat in zjutraj zgodaj vstati. 

Čeprav nama je večerni receptor zagotovil, da je zajtrk ob 7. uri, je jutranji receptor dejal da je šele ob 7.30. Štart maratona pa ob 9.00.(fino je, da pred štartom daljše preizkušnje ješ vsaj 2,5h prej).No k sreči so nama le odprli sobo za zajtrk in pojedla sva neki malega. Sledilo je še pakiranje in odhod iz hotela in na prevoz na štart. 

Parkirala sva v bližini glavnega vhoda v kasarno (kjer je bilo prijavno mesto, štart in cilj). Peški se veselo odpraviva notri - kjer je bilo veliko "parkirišče" popolnoma polno, na vsakih 50m pa en vojak. Predvidevala sva, da bo prijavno mesto blizu vhoda -- jok, brate, odpade - hodila sva ziherl 1,5-2km kot v labirintu levo, desno do prijavnega mesta - in še vedno na vsakih 5m en vojak (nis mel da mrdaš).

Dvig številke je bil običajen - sledila je hoja do avta - so me na koncu že pošteno bolele noge. Nato se zrihtam za štart in pogledam na uro - 20 min do štarta. Ok si rečem, sej sem v prvem boksu - max. 500 ljudi. Ja to bo ja - prvi box je bil itak VIP,drugi pa od 50-1000. Ojoj sm si reku - hkrati pa vidim, da se tam spredaj nekaj dogaja in sem se zapeljal kar tja. Bilo ne nekaj zmede med VIP in 1. boksom in "Vrinil" sem se na začetek prvega boksa.

A kaj, ko sem za ta "prekršek" plačal 1km po štartu - iz sprednjega kolesa se je zaslišalo neko šumenje - najprej sem mislil, da imam že defekt, a je bila guma ok. Slišalo se je tako, kot bi povozil kos plastike in se je špica zarila v gumo, ostanek pa drgnil ob vilice. Odločil sem se ustaviti - in pogledam gumo - ne morem verjet - povozil sem selotejp- hitro otrgam in nadaljujem z vožnjo. A kaj ko me vmes prehiti vsaj 500 kolesarjev (vseh skupaj je bilo baje 3700). K sreči je bilo do prvega klanca še 8-9km in počasi sem se prebijal naprej. in med prvih 100. A pismo lih pred klancem je bil odcep za najkrajšo varinato trase in 2 italjana sta zgrešila in zaustavila celoten desni pas grupe - jaz pa ravno tam. Ko se je situacija razrešila sem pospešil, a do prvih nisem več mogel. Znašel sem se v drugi grupi. Prvo grupo smo gledali skoraj cel klanec  (10km) - bili so 300m spredaj. A jih nismo več ujeli.

Sledil je najnevarnejši spust, ki sem ga kadarkoli videl - na eni strani prepad, na drugi skalnata stena -cesta pa široka ene 2m. Prov nč fino mi ni blo, zato sem šel dol z precej rezerve. Na tretjem klancu se je prvič močno ulil dež  - in potem na spustu je še mene začelo zebsti, kaj šele tiste okostnjake (hribolazce) okoli mene. Od prvotne druge grupe smo ostali le trije na vrhu naslednjega klanca, a se je z soncem vrnil tudi preostanek te grupe. Složno smo nadaljevali vse do naslednje plohe - takrat se je na položnem spustu pridružila še tretja grupa in naenkrat je bilo na kupu nekih 15 kolesarjev. Začeli smo grizti v zadnji klanec - dobro da sem par dni prej montiral prenos 12-27, drugače bi lahko tam samo parkiral - kjer me je 400m pred vrhom pobralo, saj sem skoraj eno uro vozil brez vode. Kolikor se je dalo, sem stegoval jezik, da bi ujel kako kapljo dežja, a je bilo premalo.

Tako sem zadnjih 10km (6km spusta, 4 ravnine) prekolesaril solo. Vmes sem na mokrem spustu videl še razbito kolo in razbit prednji del Kanguja, ali Berlingot, ne vem točno - v glavnem, tudi vedit nočem kaj je tam bilo, a je moralo biti precej hudo.

Na koncu je bil še en redarski vložek - na zadnjem ovinku se začne en redar precej dret in pogledam nazaj - sem mislil, da sem zašel (ko obračam, me prehiti en kolesar) in ko pridem do redarja (oz vojaka) mi ta kaže smer v katero sem prej šel. Itak mi je bilo vseeno, in sem se samo nasmejal, a na koncu le dohitel in prehitel tistega kolesarja, ki me je prej prehitel. In tako na cilj prišel kot 36 oz. 10 v kategoriji. 

Na cilju sem potem kmalu videl Ferraro, ki je bil spet drugi - kot že nekajkrat v tej sezoni - na koncu ga enostavno odšprintajo.

No, Ferrara je reku, da pride na Franjo in da upa, da ne bo spet drugi.No, jst pa še enih 10-15 komadov, pa upa da bo.