Preden sem se zrihtal je bila ura že 15 čez 8, štart dirke pa ob 9ih. Ni mi drugega preostalo, kot ga ga pritisnem, če želim ujeti štart. Cajta za zajtrk ni bilo, zato sem vzel s sabo kar en gel za pred dirko. Upal sem, da ujamem kakšen kombi ali tovornjak, ki gre proti LJ oz. Vodicam - da se malo pošlepam. A ga ni blo, zato sem moral kar pritiskat. V Komendo sem prišel 5 min do 9ih in komaj ujel prijavo. K sreči so štart prestavili za 15 min, da sem se lahko še zapeljal po progi. Na štartu je bil tudi Dacar, ki pa ni mislil štartati, a se je zadnjo sekundo premislil in štartal. Dirka kot rečeno je bila precej kratka - 3 krat po 3300m + 300m na koncu v klanec. Ene 2x sem malce potegnil in se skušal znebiti ostalih, a prjatu Dacar tega ni pustil. V zadnjem krogu sva se nekaj menila, da bi skupaj skočila, pa potem na klancu odločila, kdo je boljši. Dacar potegne, jaz za njemu, a mu nisem mogel dati smene, saj sem bil že "prazen" in komaj sem prišel k sebi do ciljnega šprinta. Pred zadnjim ovinkom so vsi jasno hoteli biti prvi v ovinku, a ker me je v nedeljo čakal še maraton + to, da sem že prejšnji teden padel, res nisem želel tvegati kakega padca, in sem kot zadnji zapelal iz ovinka in začel šprint. Na koncu je le malo manjkalo, da ne bi prehitel še Dacarja in zmagovalca - lokalnega metadorja, za katerega ne vem imena. Vrnil sem številko, dobil za to eno čokoladko in s kolesom odrvel proti domu in malce kasneje naprej proti Italiji, da bi ujel zaključek etape Gira po TV.
GF Breganze
330 km vožnje do mesta Breganze je kar hitro minilo - Hernaus je kot ponavadi rezerviral prenočišče - tokrat v neki stari vili z isto staro upravnico. Že med vožnjo sem mal ponavljal italjanščino - predvsem tiste besede katere sem mislil, da mi bodo prišle prav. In so mi, ker so govorili le italjansko. Edino pri čipih, kjer se je znova zakomliciralo, ker me ni bilo na spisku, pa čeprav sem že dvignil kuverto z štartno številko, sem se lahko pogovarjal angleško. Še zanimvost - štartno številko se je dalo dvignit do 22. ure zvečer, to pa zato, ker je bila na glavnem trgu fešta za krajevni praznik. Ravno se je začel sprehod po odru kandidatk za MISS DOC, ko me 5ra zvleče stran, da naj bi pogledala na štantih za kolesarske cunje. Jao, jao - pa take mladenke. No, velik jih nisem zamudi - vseh skupaj jih je bilo 6 ali 7. Sicer pa - naslednji dan sta me MISS in 1.spremljevalka na odru lepo "pozdravili".
In to celo 2x - enkrat ob nagradi za tujca iz najbolj oddaljenega kraja in potem nepričakovano še enkrat, ko so me poklicali na oder za 3. mesto v kategoriji. In to takrat, ko sva se s 5ro že odpravljala proti avtu. Na rezultatih je pisalo sicer, da sem bil 4. v kat., a kaj sm hotu - šel sem na oder in prevzel nagrado - eno kovinsko plaketo in 2 buteljki vina.
In sama dirka oz. maraton?
Iz vile do štarta je bilo je kakih 400m. 5ra je nesla rezervne feltne do štarta, da bi jih šef Marino vzel na motor, a je model imel že 2 para namontirana. Štart je bil kot ponavadi na teh maratonih - iz 0 do 50 km/h v 10 sekundah.
Do prvega klanca je letelo (povprečna čez 47km/h), jaz pa popolnoma neogret na štartu - no pa tudi če bi se prej ogreval, bi se v boksu že shladil, tko da to nima veze). Na prve hupserje je letelo ko 100 mater, vedno sem malce zaostal in potem po spustih prišel zraven. Na prvem spustuso ob suhi cesti3-4 kolesarji leteli iz ovinka kot frače in se prevračali po travi. In to pri 60-70 na uro. Kasneje sva videla kar nekaj lepo povitih kolesarjev.
Sledil je en krajši klanec, ker sem kmalu spustil prvo skupino, a smo jo še z enimi tremi kolesarji pred najdaljšim klancem ujeli, a kaj ko so se prav kmalu spet odpeljali. Klanec sicer ni bil strm, a so ga spredaj navijali ko budale - eden za drugim smo odpadali od grupe. Končno se nas je 6-7 dobilo, da smo šli svoj tempo naprej. Na vrhu klanca so prvi imeli 2-3 minute prednosti.
V naši skupini pa se nismo in nismo mogli zmenit, da bi skupaj delali. Stalno je bil kdo v begu. Teren dokaj razgiban, nato pa je sledil spust, kjer smo nenadoma prileteli v gosto meglo in nisi videl 20m pred sabo. Tiste italjanske budale pa še kar 70 na uro dol po klancu. Jasno, da sem mal zaostal, a sem na ravnini hitro prišel zraven. Na nekaterih spustih se cesta še ni čisto posušila od nočnega dežja in v senčnih delih se je pod cvetočimi drevesi naredilo "blato" iz cveto, zemlje in vode. In prav na enem izmed takih odsekov je pred mano padel moj "soubežnik". K sreči sem bil toliko zadaj, da sem še uspel zmanjšati, a me je kljub temu že nosilo proti grmovju. A so gume ULTREMO vzdržale in ostal sem na kolesu.
Marino, ki me je spremljal na motorju, je na tistih spustih izginil in ustrašil sem se že, da on ni kje padel. Enostavno ga nikjer ni bilo, do cilja pa še 50km, jaz pa brez vode - prvo sem Oliveru (ta tip je imel na lanskem amaterskem Giru di Friuli majico najboljšega hribolazca - zdej ni v formi) rekel, če mi da malo vode, potem pa so k sreči iz enega spremljevalnega avtomobila opazili, da sem brez in so mi dali en bidon. A ravno zadnji čas, ker me je na enem izmed hupserjev skoraj zagrabil krč, kar se mi še ni zgodilo.
No nekak grupa ostane skupaj do zadnjih 5 km - potem pa paljba -eden za drugim so napadali. 2 sta bila iz istega moštva in pazil sem le na njiju, le enkrat sem malce potegnil naprej, a brezuspešno. Na koncu je prišlo do šprinta, v katerem sem bil 3. se mi zdi.
Pred nami pa 19 komadov, tako da sem bil 22, kar ni niti tako slabo. A so še rezerve - vedno so.