Medtem, ko je vreme včeraj v Kamniški Bistrici zdržalo in smo jo vsi odpeljali v suhem vremenu, je bilo danes popolnoma drugače.
.
Včeraj ni bil ravno moj dan, kljub temu, da so bile na ogrevanju noge take, kot bi morale biti.Kmalu po štartu sem videl, da brzina ni za nikamor, noge se tudi niso vrtele, a sem vztrajal naprej in si privozil 5.mesto v kategoriji in nekje okoli 10. mesta generalno. Skratka najslabši rezultat v zadnjih 2eh letih v kronometru. A ni še za paničart - noge so drugače kar dobre.
To se je videlo tudi danes, ko sem na GF Pordenone v cilj prišel kot tretji - za Ferraro in Markunom, ki jima na tak klanec, kot je Piancavallo ne morem parirati. In tudi nisem poskušal, ampak sem se držal naslednje grupe. Letos smo šli na Piancavallo po drugi poti kot lansko leto.
Kot rečeno v začetku, je maraton krojilo slabo vreme - 15 min pred štartom je nehalo deževati, vendar se je 5 min pred štartom znova močno ulilo. Z Ropretom sva sicer 15 min pred štartom popravljala luft v mojem krmilnem ležaju, tko da sem lahko sploh mirne duše štartal.
No ja, štartal sem malce kasneje, ker je minuto - dve pred štartom organizator zaradi dežja "povabil" vse udeležence pod streho, da se zlije, jst pa sem šanso izkoristil da malce "zalijem" nek pordenonski grmiček.
A kasneje sem izvedel, da je prav Ropret kar povzel pobudo in se je štartalo. In ko sem prišel nazaj so skoraj vsi že štartali. K sreči je bilo nekaj km zaprte vožnje in nekako sem se prebil naprej. Kaj posebenega se pred Piancavallom ni dogajalo - le enkrat sem malce potegnil grupo, ker je Ferrara že bežal z nekimi kopanjoni. Dogovor pa je bil, da mu mora Markun viseti na zadnji gumi, a mu je zgleda ušel. Ker ni bilo interesa loviti Ferrare, sem jaz malo pomagal, da so se v grupi zbudili. Vzpon na Piancavallo se je začel precej strmo s slabo cesto in polno kamenja na cestišču - ne peska, ampak kamenja. Po nekaj km se je cesta skoraj zravnala in znašel sem se z nekimi 7-8 kolesarji (Ferrara in Markun sta se že odpeljala). Dež, ki je padal mi je prav pasal in nekajkrat sem šel spredaj malo potegnit. Proti koncu klanca je nekdo precej nategnil tempo in le 2 kolesarja sva mu lahko sledila. Na vrhu poleg močnega dežja še gosta megla in nekih 7-8 stopinj. Na vrhu oz. začetku spusta smo se znova vsi zbrali in nadaljevali spust - in to po minskem polju in ne cesti - cesta res živa katastrofa, plus polno peska na njej. Ene 2x sem se že videl na tleh. 1x sem se že popolnima ustavil ob nekem robu - in to na ravnini, ne na ovinku. Take zjebane ceste je bilo nekih 5 km, potem se je stanje malce popravilo. S cesto, ne pa peskom. In ta slednji je bil kriv, da sem se na nekem ovinku znašel na tleh. Sprednjo gumo mi je naenkrat "vzelo" in telebnil sem po tleh. Jasno, takoj na noge in nazaj na kolo - a ni šlo .- dol je padla ketna. To sem zrihtu, poravnal sem še prestavno ročko in gasa dalje - sploh nisem razmišljal, če sem staknil kakšno poškodbo - in v bistvu nisem - le nekaj odrgnin po kolenih, stegnu in boku. Ene 2 buške imam, a nič kritičnega.
Po padcu sem še nekaj časa vozil bolj previdno - no ja, kolikor se je dalo (in videlo v nalivu). Kmalu se je spust končal in začel sem loviti skupino, ki je bila kak kilometer pred mano. Ko sem prišel na kakšnih 300m, pa me je nekdo od zadaj nenadoma porinil - bil je naš Marino na motorju. Sicer potisk ni bil ne vem kako močan, a hitrost je iz 44-45 narasla na 48-50 km/h in skupino sem kmalu ujel. In to ravno pod drugim klancem, ki mi je bil dobesedno pisan na kožo. Ravno pravi naklon in ko sem malce prišel k sebi, sem že šel v ospredje. Prvič, ko sem ostal sam, sem počakal skupino, naslednjič pa ne več in proti koncu sta do mene prilezla le 2 kolesarja. Začel se je verjetno najbolj strašen spust, ki sem ga prevozil do sedaj. Precej strm, voda je lila po cesti, bremze vse skupaj niso prijele prav veliko, kljub "čiščenju" vode iz obročev. Dol smo se spuščali kot stare mame oz. po jajcih. 2 sta sicer na tem spustu dobila nekaj prednosti, a smo jih kmalu ujeli. Potem je kmalu sledil še zadnji klanec - kak km dolg in precej strm. A kakšen km je to bil - po klancu je namreč tako tekla voda, da je bil to v bistvu hodournik in ne cesta. In polno kamenja gor. Neviđeno. No pa smo nekako prilezli do vrha in znova je sledil spust, kjer bi z lahkoto delali samomore. K sreči je bila cesta precej široka. Na tem spustu sem sicer malo zaostal, a sem po ravnini brez težav prišel do grupe. Do cilja še kakšnih 35km - in ne morem verjet - 15-20 km smo lepo vozili na izmene in nihče, prav nihče ni spustil niti ene izmene. To se mi v Italiji še ni zgodilo. Slabih 20 km pred ciljem pa je nekdo poskušal s solo pobegom in lovili smo ga sigurno 10km. Sicer ne čisto brezglavo, a nam je dal kar "tinte pit", preden se je predal in takoj po nekem ovinku počakal skupino. 2 kolesarja sta malce potegnila, a ravno prav, da sta mi dala brzino za napad. Kak km ali 2 so me še skušali ujeti, potem pa so odnehali. In tako sem se pripeljal do 3. mesta generalno in 1. v kategoriji.
Tudi ostali Franco Gomme-ti so bili odlični. Markun je bil pred mano - se pravi drugi. Hribar je na kratki razdalji skoraj zmagal (v šprintu je bil drugi), Ropret je bil 5. in 1. v kategoriji. Srnel je bil 3. v kategoriji, Hernaus pa 10.
In naši angelčki? Živa, ki je zmagala na Haitiju, je imela 2 defekta, tako da je zmagal drug anglček, ki ga ne poznam po imenu, druga je bila Aja Opeka, tretja pa Živa. Za ostale pa ne vem točno - a svaka jim čast, da so sploh pršle v cilj v teh razmerah. Čelado dol.
Še tehnični podatki:
Data Value Unit
Duration 4:18:35
Sampling Rate 5 s
Energy Expenditure 4188 kcal
Number of Heart Beats 41645 beats
Recovery -66 beats
Minimum Heart Rate 111 bpm
Average Heart Rate 161 bpm
Maximum Heart Rate 187 bpm
Standard Deviation 14,9 bpm
Minimum Speed 3,4 km/h
Average Speed 31,1 km/h
Maximum Speed 67,3 km/h
Distance 133,5 km
Minimum Cadence 29 rpm
Average Cadence 93 rpm
Maximum Cadence 125 rpm
Coasting Time 0:41:50 (16.2 %)
Coasting Distance 24,6 km (18.4 %)
Minimum Altitude 254 m
Average Altitude 652 m
Maximum Altitude 1519 m
Ascent 2106 m
Descent 2105 m
Slopes 4
VAM 489 m/h