Preden začnem, še seznam maratonov, ki štejejo za Zlatega Leva.

Granfondo di Bardolino - 155km, 930 višinskih metrov
Granfondo Liotto - 140 km, 2180 višinskih metrov
Granfondo Wilier - 166 km, 2530 višinskih metrov
Granfondo di Breganze - 138 km, 1900 višinskih metrov
Granfondo Damiano Cunego - 150 km, 3500 višinskih metrov

Luštno, a ne?

 Datumi so v okvirnem koledarju za leto 2008.

Za morebitne zainteresirane so omogočili dodatne prijave na Zlatega leva - podrobnosti si lahko preberete na zgornjem linku.
V italjanščini jasno.

Aja, pa še to - ponovno sem aktiviral komponento, ki omogoča zastavljanje vprašanj - FAQ oz. pogosto zastavljena vprašanja.
Če imate kako vprašanje, ga lahko zastavite tam.

Dogodivščina se je začela že med potjo do Bardolina, ko nama je s 5ro v Italiji pred avto priletel en ptič, katerega sva nabasala in revežu ni bilo več pomoči. Povrhu tega se je zaril med hladilne reže v odbijaču, in sem moral uporabit celo šraufenciger, da sem ga "rešil". V hotelu, katerega ej rezerviral Hernaus, je potekalo vse gladko, na krajšem treningu tudi (čeprav sem pri abzicanju slišal neke čudne glasove), pri prevzemu štartne številke pa se je spet zakompliciralo (katerič v ITA že?!).

Bil sem na štartni listi, kjer pogledaš številko pod katero si prijavljen, ter jo poveš pri registraciji - lepo povem številko v italjanščini, in tip pravi, da kuverte ni, potem še enkrat ponovim številko (234) po številkah in kuverte enostavno ni bilo. No po 10 minutah mi le zhrihtajo novo številko (št. 49). Potem greva s 5ro na bližni štant, kjer so prodajali kolesarsko robo. Že prej, ko sem naredil krajši trening, sem videl da zimske rokavice in galoše prodajajo za 15€. No, tam za 80€ dobiva naslednje - zimske galoše, kolenčnike, letne rokavice, anorak, galoše iz lycre in 7 parov nogavic. Za to bi dal v SLO vsaj 180€.

V kuverti je bila štartna številka za na dres, kolo in seveda čip. Zraven sta bila tudi dve odsevni luči (rdeča in bela). Sem mislil, da za darilo - teksta na kuverti pa tudi nisem prebral.

Sledila je večerja - pica in pivo kot ponavadi pred tekmo.

Zjutraj ob 7.uri zajtrk in malo čez osmo uro proti štartu - pri pomolu se je zbirala ogromna množica kolesarjev, ki so bili prijavljeni za mali maraton, katerega štart je bil na drugi strani jezera. Čakali so na trajekt, ki jih je popeljal na drugo stran. Pomoje so nafilali vsaj 3-4 trajekte s kolesarji.

Na štartu velikega maratona v začetku ni bilo velko kolesarjev, a kmalu so se začeli nabirati in seveda vrivati v prvi boks. Med čakanjem na štart sem nenadoma zagledal znan obraz - ne boste verjeli, nekih 30m od mene ob obali je stal sam Mr. Piščanc - Michael Rassmusen. Na kolesu v modrem dresu brez čelade. 5ri rečem naj ga gre slikat, a se je ravno takrat odpeljal in 5ra je še nekaj časa hodila za njim, a ga ni ujela. Upal sem, da bo maraton prevozil z nami, a ga med maratonom, kljub temu, da sem oprezal za njem, nisem opazil.

Štartali smo 15 min. kasneje kot napovedano in kot ponavadi je letelo od štarta - 50 km/h, in to po kamnitih ploščah. Prvih 100km se tempo sploh ni zmanjšal. Bil sem v grupi in še tam mi je bilo težko. Šli smo čez nešteto rondojev in na enem izmed prvih je bil že prvi padec, kjer se je grupa razbila in komaj smo priključili prvi skupini. Vreme je bilo v začetku suho, a kmalu je začelo rositi in ponekod so bile ceste mokre, ponekod pa ne. Je pa skozi pihal dokaj močan veter.

Kot rečeno, šele po 100tih km se je tempo malo umiril, da sem lahko malo zadihal. Vmes sem kmalu ugotovil zakaj so nam dali v kuverto tista 2 odsevna kolesa - na štartu sem mislil, da je zaradi megle, ki je pogosta tam  v tem času - a sem se zmotil - na trasi je bilo, ne bom pretiraval, če rečem 30 tunelov - nekateri kratki, nekaj pa tudi precej dolgih - ene 2 precej čez 2km - in nekateri tudi čisto neosvetljeni. Tako sem samo čakal, kdaj se mi bo kakšen zaletel v rit in bom naredil celo pi***ijo. Malce sem gledal naokoli, pa nisem videl več kot 2-3 kolesarje, ki so bili brez lučk - med njimi tudi moj "prjatu" Ferrara. No čez tunele sem prišel brez karambola.

Pa nazaj k dirki - čudno se mi je zdelo, da ni kakšnega večjega klanca, da se precejšna grupa razbije. Sicer je bila trasa skozi malo navzgor in potem navzdol.

So me pa najmanj trije modeli vprašali, če vem koliko je še do klanca. Pa kakšnga klanca neki, sem se spraševal.  

Kmalu sem je grupa (vsaj 300 kolesajev je bilo še skupaj)  začela zaradi vetra precej daljšati in vedel sem, da moram priti bolj v ospredje. In ko sem se končno prebil tja, se je ravno začel nek klanček in napad treh kolesarjev, Ko je skočil naslednji sem samo priključil in se pripeljal do prvih treh. Grupa nas je kmalu ujela in sledil je kontra napad, kateremu sem se pridružil in 7 kolesarjev se nas je odpeljalo 35km pred ciljem.

Zaradi vetra smo šli kvečjemu 40-42 na uro in ko sem prišel na smeno sem komaj prišel mimo. Grupe ni bilo nikjer videti in mislil sem si, da tud če bom 7. bo to hudo dobro. Ker počasi me je že pobiralo.

A sem se malo uštel - po 15 km bega se je cesta postavila pokonci - sledilo je 4,5 km klanca - od tega prve 2km z 9,5 % naklonom. Na začetku klanca sta se 2 ubežnika odpeljala, 2 odpadla, trije pa smo se mučili. A mučenju sem kmalu rekel STOP in šel z najpočasnejšim možnim tempom naprej - kmalu me je ujela prva grupa, kjer je bil tudi Ferrara - skušal sem prijet to skupino, a enostavno ni šlo.

Preostali klanec sem nato odpeljal s svojim tempom, in mimo so italjani padali kot za stavo. Na koncu klanca je mimo prišla ena skupina in postavil sem se ravno za prvega kolesarja. Ta lepo začne spust - vmes pridemo do odcepa in kolesar pred mano verjetno ni vedel kam naj zavije in je šel kar naravnost - hitrost velika - zabremza - na pesku pade - najprej kolo, nato on. A se on od cestišča odbije in čez škarfo leti 2-3 metre globoko in pristane na travniku. Kot bi gledal risanko, vam rečem. Videl sem, da se tisti kolesar nekaj premika in odpeljali smo se naprej. Postavil sem se za tisto grupo v zavetrje, kolikor ga je bilo, in z njimi pripeljal v cilj.  Za prvo tako preizkušnjo tole sploh ni bilo slabo - če bi poznal traso oz. bi bil pred štartom na voljo profil proge, bi verjetno ubral drugačno taktiko. A kot rečeno - tale Zlati lev je namenjen bolj pripravi za kasnejše dirke - predvsem Giru di Friuli.

Na koncu smo ob vrnitvi čipa dobili še lep windstoper brezrokavnik, nato pa je sledila pot proti domu.

Par slikc še na: http://www.jersey69.com/gallery/main.php?g2_itemId=16460

Še profil proge in tehnični podatki: